09.jan 2009
Delo uradnikov?
Kaj pričakujem od dela uradnikov?Odnos do arhitekta Jožeta Plečnika je v Republiki Sloveniji mačehovski.
Tako navaja v svojem pisanju tudi veliki poznavalec arhitekture Jožeta Plečnika, umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek. Pri njem in njegovem vrednotenju Jožeta Plečnika je čutiti tudi emocionalno osebno noto, saj je njegov oče prijateljeval z Jožetom Plečnikom.
V čem se torej kaže mačehovstvo države do velikega arhitekta Jožeta Plečnika?
Dr. Damjan Prelovšek v članku, „Plečnikov stadion ne more biti plen kapitala“, piše: "Arhitektovih del tudi nismo razglasili za spomenik državnega pomena...." in nadaljuje, da še tisto nekaj, kar je država razglasila, danes prerašča gosto grmovje.
Kaj nam je s temi navedbami povedal direktor direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturno dediščino Republike Slovenije?
1. Da ni v državnem interesu, da se zavaruje stadion za Bežigradom.
V kolikor bi to bil državni interes, potem bi ministrstvo za kulturo na podlagi gradiv, ki bi jih pripravil direktorat za kulturno dediščino, pripravil zakon ali vsaj uredbo vlade o zavarovanju kulturne dediščine, na kateri je podpisan arhitekt Jože Plečnik. Predlog zakona, uredbe bi obravnavala vlada, zatem državni zbor, in na ta način, ki je razpoznaven v obliki pravne varnosti, zaščitila in vrednotila slovensko kulturno dediščino nacionalnega pomena.
2. Avtor članka navaja, da tam, kjer je država zaščitila kulturne spomenike (naveden je določen primer), spomenik prerašča gosto grmovje in nam s tem pove, da je država slab gospodar in da zato vse bolj išče sodelavce, investitorje v javno zasebnem partnerstvu.
Ko pa se to zgodi, ko se izkaže interes realnega zasebnega sektorja, pa nastanejo težave. Čisto slovenske narave, izhajajoč iz slovenskih nacionalnih vrednot in nasploh po vsem svetu poznane privoščljivosti in nečimrnosti, ki pa se obenem v svetu (zlasti zahodnem) izkazuje v motivacijski tekmovalnosti.
Navezujoč se na 1. točko je potrebno poudariti, da državni uradniki v ministrstvih, mestni uradniki v mestni občini VEDNO sprejemajo odločitve na podlagi zakona, podzakonskih aktov, odlokov mestnega sveta, pravilnikov.... Na obravnavanem področju varovanja kulturne dediščine ni diskrecije (preudarna izbira med več ponujenimi možnostmi), saj mora biti možna diskrecija navedena v zakonu, povsem določno. Tudi organi v sestavi ministrstev, zavodi in javni zavodi, ki jih financira država in nadzira ministrstvo, morajo svoja pisanja mnenj, soglasij VEDNO utemeljiti na zakonu, podzakonskem aktu, na sprejetih programih, na katastru kulturne dediščine. Strokovnjaki za kulturno dediščino v svojih odločitvah, v svojih mnenjih, VEDNO navedejo na podlagi česa, na podlagi katerega zakonskega, podzakonskega in temu primerljivega akta, so se odločili tako kot so zapisali v mnenju in soglasju.
ZAKAJ morajo strokovnjaki za področje kulturne dediščine VEDNO poslovati v skladu z zakoni, podzakonskimi akti, akti svoje inštitucij?
Zaradi pravne varnosti.
Zato, da smo lahko državljanke in državljani ter podjetja ENAKO obravnavani pred zakonom.
Zakon nas ščiti pred samovoljo državnih uradnikov, strokovnjakov organizacij, ki jih je država ustanovila zaradi državnega interesa in za javno korist.
Javno zasebno partnerstvo v Republiki Sloveniji nesporno kaže na usmeritev, da država ne zmore opravljati vloge dejanskega revalitizatorja slovenske kulturne dediščine. Kliče na pomoč realni sektor. Zasebna podjetja po definiciji podjetništva funkcioniramo samo na principu dobička. Če dobička ni, podjetja NI.
Zakaj potem čudenje nad tem, da je za ŽIVLJENJE nogometnega stadiona potrebna komercialna dejavnost, ki bo pokrivala nekomercialnost stadiona???
Brez potrebe in brez logičnega smisla. Brez komercialnega dela ni nekomercialnega dela. Lako pa nekomercialni del plača država, mestna občina. Ta pa je izjavila, preko svojega visokega uradnika, da tega ne zmore, in da jo žalosti, da se to izkazuje v gostem grmovju. Zakonitost, pravni red, pravna varnost je v tovrstnih primerih "varovanja" kulturne dediščine bolj kot za državo, pomembna za državljanke in državljane, za pravne osebe, za realni zasebni sektor. Država mora jasno, transparentno in za vse razpoznavno, povedati s splošnim predpisom, kaj je državni interes, kaj bo storila za javno korist. Njeni uslužbenci pa pri zagovarjanju javne koristi ne morejo, še manj pa smejo, razglabljati o smotrih varovanja, ne da bi imeli za to oporo v predpisu.
Komentarji
Pierre 
Gospod Joc pozdravljeni, žal Vam moram povedati, da za stadion gradbenega dovoljenja ne boste dobili, ker Vam manjaka (boljše) prijateljstvo s ključno osebo na mol-u! a vendar ne smeete obupati, ker vas v športnem segmentu v Sloveniji čaka velik uspeh! Le člansko ekipo, morate sami večkrat, osebno motivirati, ker oni (igralci) igrajo in spoštujejo samo Vas in nikogar drugega...če bodo igrali za Joca in ne samo za denar boste želi uspeh, če ne ste pa obsojeni na neuspeh...upam, da Vam bodo te stavki pomagali! Ste vzgled in ponos mnogim mladim podjetnikom in športnikom, zato morate vztrajati! Vso srečo Vam želim in bodite borec! Pierre
Jasna Budišin
Pozdrav iz Pule, nisam te vidjela od dvedesetih, ali mi je drago da si uspio u životu. Jasna, prijateljica od Duške. http://jasnabudisin.blog.hr,
JJ
Res bolje, kot pa da propada. Itak pa kapitalizem dela svoje.
Slovensko
English
Ja, to je pač še ena luknja v sistemu, napaka, anomalija... reci temu kakor hočeš. Poznam primere, ko je bila zadeva pod spomeniškim varstvom in ni bilo boga, da bi lahko človek kaj premaknil. In to je trajalo tako dolgo, da se je na koncu stavba sesedla sama vase. Dobesedno podrla. No, glede na to, da so ruševine še vedno tam - vsaj ko sem bil nazadnje tam okoli, so še bile - so verjetno tudi te še pod spomeniškim varstvom. Skratka - takšen odnos je čisto licemerstvo. Če je neka stavbna dediščina tako pomembna, da si zasluži biti pod spomeniškim varstvom, potem bi morala za njo, da ne propada, da živi, pač poskrbeti družba v obliki države / regije / občine. To je bilo lepo narejeno v primeru gradu v Trzinu. Če pa temu ni tako, je treba takšen protekcionizem pač odpraviti. Tako ali tako še vedno ostanejo druge uzance (urbanistični plani, zazidalni načrti,...), ki do neke mere preprečujejo, da bi nekdo delal kake drastične norosti.